IDENTITETA HIŠ NA KOROŠKEM

“Koroška je čudovita dežela. Popotnika priteguje s prijetno alpsko pokrajino, z bogato zgodovino in s staro umetnostjo pa s svojimi dobrimi in mehkimi ljudmi.

Z visokimi gorami se je krog in krog zaprla pred svetom. Ne morda zato, da bi v osamljenosti shirala in umetnostno obubožala, marveč zategadelj, da bi skozi ozke gorske prelaza od umetnosti sprejemala le tisto, kar je lahko s pridom porabila zase, pa še svojega je nekaj dodala, da bi potem po istih poteh to svojo umetnost naprej posredovala svojemu sosedstvu,” (Zadnikar, 1984: 11).

Koroška pokrajina, ki ji značilni pečat daje tudi posebno, le temu prostoru lastno stavbarstvo, obsega območje treh med seboj povezanih dolin – Dravske, Mežiške in Mislinjske doline. Ustvarile so jih reke Drava, Meža in Mislinja, ko so se zajedle med iztekajoče se alpsko in karavanško pogorje, ki na vzhodu prehaja v Košenjak, Kozjak in Pohorje.

Na oblikovanje značilnega in razpoznavnega stavbarstva so v koroški arhitekturni regiji močno vplivale enotne naravne danosti in neprekinjena navezanost območja na deželo, ki je danes zunaj slovenskih meja, to je avstrijsko Koroško.

Med objekti, ki so bili v srednjem veku nosilci arhitekturnega oblikovanja, jih je največ gotsko oblikovanih. Gotske ali celo romanske stavbne podrobnosti pa najdemo tudi pri številnih drugih objektih, ki danes kažejo baročno podobo. Med najbolj poznanimi je okrogla gotsko oblikovana cerkev Sv. Janeza Krstnika v Spodnji Muti ob Dravi. Cerkev ima v prezbiteriju vidne ostanke polkrožne romanske apside.

Jedra strnjenih gručastih naselij so še v začetku 21. stoletja, na fotografiji je Črna leta 1908, oblikovale enonadstropen zidane stavbe premožnega sloja prebivalcev. Oblikovane so bile z upoštevanjem v širšem okolju (Beljak, Celovec, Slovenj Gradec) uveljavljenih meril lepega.